Tokrat za spremembo nekaj drugačnega. Nekaj utrinkov, detajlov z domačega vrta, ki mi daje veliko veselja, svežo energijo, nove ideje in predvsem sprostitev. Govorila bom o vrtnicah.

Vložen čas, trud, praske in strgana oblačila iz zgodnjega pomladanskega obdobja se proti poletju bogato poplačajo. Ob zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ne posveti na vrt in ko popolno tišino vsake toliko zmoti le ptičje petje, je sprehod po vrtu nekaj prečudovitega.

Na tem mestu lahko povlečem vzporednico z arhitekturo. V eni izmed svojih knjig Juhani Pallasmaa takole govori o arhitekturi in zvoku:

Ko se uro kasneje vrnem z jutranjega teka, otroci še spijo, vrt pa je že v polnem pogonu. Kosi veselo razmetavajo zastirko, brenčanje čebel ustvarja pritajen, nepretrgan, skoraj hipnotičen zvok, sedaj že s soncem obsijane vrtnice pa se kažejo v vsej svoji lepoti. Okolico napolnijo z omamnim vonjem, vsaka s svojim, zato je zadnji sprehod pred odhodom na delo obvezen.

Nesebično se razdaja, od popka do trenutka, ko listi polepšajo travno preprogo. Ko mi čas dopušča, zberem odcvetele cvetne liste in jih uporabim za pripravo rožne vode, čaja, sladic, vsako leto pa pripravim tudi nekaj steklenic vrtničnega žganja. V senci posušeni cvetni listi ohranijo svojo barvo in so lepa notranja dekoracija.

Fotografije: osebni arhiv, junij 2016