Low tech vs High tech
Jernej Gartner
Odgovorna sodobna arhitektura mora poleg funkcionalnosti in dobrega oblikovanja, vsekakor stremeti tudi k energetski učinkovitosti in čim manjšim vplivom na okolje. Vprašanje, ki se na tem mestu zastavlja je, kako to doseči?
Ker v slovenskem jeziku še nimamo ustreznega poimenovanja za low tech in high tech, ki bi v vsej svoji kompleksnosti zajemal oba pojma, si bomo v tem prispevku dovolili uporabo angleških izrazov.
Globalno gledano sta se pri doseganju maksimalne energetske učinkovitosti stavb izoblikovala dva pristopa. Prvi, ki zagovarja uporabo najnaprednejših materialov, sistemov in inštalacij in ga označujemo z izrazom high tech in drugi, ki zagovarja predvsem rabo naravnih materialov, sistemov in tehnik in ga označujemo z izrazom low tech. Je bolj smiselno slediti prvemu ali drugemu? Kaj so prednosti enega in drugega pristopa? Je možno oba pristopa združiti oz. iz posameznega vzeti le najboljše?
Dejstvo je, da sodobni človek, glede zahtev po bivalnem udobju, postaja vedno bolj zahteven, lahko bi celo rekli, vedno bolj razvajen. Od objekta pričakuje, da mu 24 ur/dan, 365 dni/leto, ne glede na zunanje vremenske pogoje, zagotavlja konstantno klimo, ki vključuje ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. Poleg tega je potrebno izpolniti tudi vsa njegova pričakovanja glede ustrezne osvetlitve in dostopa do digitalnih komunikacij. Vse to je mogoče v veliki meri zagotoviti zgolj ob pomoči tehnologije in inštalacij, ki so nam danes na voljo.
“V zadnjih desetletjih se je tako delež vgrajenih inštalacij in druge tehnologije v stavbah, izjemno povečal. ”
To ne velja samo za velike poslovne, industrijske in stanovanjske komplekse, ampak vse bolj zajema tudi preproste objekte, kot npr. enostanovanjske hiše. Objekti delujejo vedno bolj neodvisno od zunanjih naravnih dejavnikov in za uporabnika je postalo samoumevno, da si s pritiskom na stikalo ali svoj pametni telefon, zagotovi ustrezno temperaturo, dovolj svežega zraka, optimalno oz. situaciji primerno osvetlitev ali pa si celo na daljavo prižge kamin na bioetanol, ki ravno prav ogreva njegovo dobro izolirano nizko-energijsko hišo. Delež inštalacij tako raste premo sorazmerno z zahtevami po vedno večjem udobju.
Kamin na bioetanol
Za zadovoljitev vseh teh potreb, je na drugi strani potreben izjemen tehnični napor. Ne samo, da se je obseg inštalacij v posameznem objektu močno povečal, ampak le-te postajajo vse bolj kompleksne. Nekdaj so šole in druge javne objekte upravljali hišniki, ki so znali zamenjati žarnico, odmašiti zamašeno odtočno cev in kontrolirati gorilec na olje. Danes je zaradi kompleksnosti inštalacij možno take objekte učinkovito upravljati zgolj preko centralnega nadzornega sistema (CNS) in s pomočjo pooblaščenih serviserjev.
“Za upravljanje večjih stavb se uporabljajo napredni Facility Management BIM modeli. ”
Praviloma bi torej morali objekte prek CNS-a upravljati visoko izobraženi inženirji, a jih pogosto še vedno upravljajo hišniki, ki pa za tovrstno delo strokovno niso dovolj usposobljeni in nimajo dovolj izkušenj. Zaradi nepravilnega upravljanja prihaja tako v praksi do velikih odstopanj med pričakovanim in dejanskim delovanjem stavbe, posledično pa tudi do velikih energetskih in finančnih izgub.
BIM model strojnih inštalacij
Čeprav tehnologija reši veliko problemov ima nehote vedno tudi stranske učinke in te običajno rešujemo s še več dodatne tehnologije. Zaradi povečane kompleksnosti, uporabnik pogosto ni več sam sposoben odpraviti nastalih napak, ampak je prisiljen poklicati visoko specializiran servis, ki se spozna zgolj na ozko področje. Podobno kot pri avtomobilih, kjer moramo včasih že za menjavo žarnice v žarometih obiskati pooblaščenega serviserja.
Ne zagovarjamo vrnitve v obdobje pred intenzivno uporabo inštalacij, moramo pa se vprašati kakšna količina high tech-a je za uporabnika še sprejemljiva, ali mu te dejansko olajšajo bivanje in privarčujejo stroške, ali pa morda od njega zahtevajo toliko učenja, prilagajanja in stroškov, da je to zanj prej breme kot korist?
V enodružinskih hišah in drugih manjših objektih se nivo inštalacij pogosto prilagaja investitorjevim željam in posameznikove afinitete do naprednih tehnoloških rešitev. Ker je obseg inštalacij relativno majhen, se investitor lahko sam odloči, kakšen nivo inštalacij je zanj še sprejemljiv in na kakšen način jih bo upravljal. Drugače je pri večjih več stanovanjskih, poslovnih in industrijskih objektih, kjer je zaradi večjega števila uporabnikov potrebno sprejeti generalne odločitve na kakšen način se bo objekt upravljal, da bodo pogoji za uporabnike kar najboljši ob najmanjši porabi energije.
“Premalo energije se vlaga v raziskovanje in analizo naravnih, low tech rešitev!”
Pri vsej kompleksnosti sodobnih inštalacij se pogosto tudi zdi, da smo se nanje že povsem navadili in jih sprejeli kot neobhodno dejstvo, premalo energije pa vlagamo v raziskovanje in analizo naravnih, low tech rešitev. Če high tech ponuja numerično preverljive rešitve iz kataloga, se je potrebno pri low tech rešitvah veliko bolj poglobiti v problem, kar od projektanta zahteva bistveno več časa in znanja.
Low tech rešitve so veliko težje izmerljive in računsko dokazljive. Po svoji naravi so bolj enostavne, imajo manj stranskih učinkov in praviloma daljšo življenjsko dobo. Verjetnost, da se bo pokvarilo okno, je namreč bistveno manjša, kot verjetnost, da bo odpovedala kakšna od komponent v prezračevalnem sistemu. Kljub temu se določenim high tech rešitvam enostavno ne moremo odpovedati, če želimo še naprej zagotavljati želeno stopnjo udobja. Ravno sistem prezračevanja z rekuperacijo je pri novogradnjah z zrakotesnim toplotnim ovojem in stavbnim pohištvom, (zaenkrat) neizogiben če želimo zagotavljati določeno stopnjo udobja, zdravo okolje in energetsko učinkovitost.
“High tech rešitve so zelo uporabne pri energetskih sanacijah obstoječih stavb, kjer izraba naravnih danosti, zaradi zatečenega stanja, običajno ni možna. ”
Prav tako je vsaj delni sistem avtomatizacije potreben za večje objekte, kjer bi bilo upravljanje z low tech rešitvami praktično nemogoče. Vprašanje torej ni ali naj opustimo vse inštalacije, ampak, ali je njihov delež v stavbah lahko manjši, s kakšnimi rešitvami lahko to zmanjšanje dosežemo in če je uporabnik s takšno rešitvijo na koncu zadovoljen. Enostavnega odgovora ali uporabiti high tech ali low tech ni, saj ima vsak sistem svoje prednosti in slabosti. Marsikdaj se je mogoče z enostavnimi a premišljenimi rešitvami izogniti vgradnji določenih inštalacij.
- Več časa posvetiti študiji, kako prostore dobro osvetliti z naravno svetlobo!
- Namesto dragih ogrevalnih sistemov z vso potrebno regulacijo, zagotoviti optimalne solarne dobitke v zimskem času!
- Namesto potratnega klimatskega sistema, poskrbeti za primeren toplotni ovoj in zagotoviti ustrezno senčenje steklenih površin!
- Namesto neprestanega delovanja klimatske naprave, poskrbeti za nočno ohlajevanje objekta s pomočjo naravne konvekcije !
Marsikdaj se z vgradnjo določenih inštalacij rešuje slabo zasnovo objekta. S pomočjo pametnega trajnostnega načrtovanja si je potrebno prizadevati za zmanjševanje potreb po inštalacijah in primarni energiji.
“Načrtovanje stavb je danes postalo zelo kompleksno, zato je že v začetnih fazah potrebno intenzivno sodelovanje vseh projektantov na projektu. ”
Vsaka stavba je na nek način podobna človeškemu telesu, kjer imajo posamezni udi in organi večji ali manjši vpliv tudi na preostale dele telesa. Podobno je s stavbo, kjer imajo določene komponente vpliv tudi na druge inštalacije, zato je pri načrtovanju nujen premišljen in celosten pristop. In morda je ravno to tisto, kar manjka sodobnim stavbam - temeljita analiza naravnih danosti lokacije in primarna uporaba smiselnih low-tech rešitev, šele nato pa objektu dodati inštalacije in sisteme, ki jih z naravnimi metodami ni mogoče zagotoviti.
“Predvsem pa ne smemo pozabiti, da je človek del narave, brez katere ne more živeti!”
